Izdelava maket pomirja bolj, kot bi pričakovala. Izdelava maket pomirja bolj, kot bi pričakovala.
Moja prva izkušnja z izdelava maket ni bila niti romantična niti profesionalna. Bila je bolj kaotična, pa še malo smešna čez vse.
Začelo se je, ko je moj nečak dobil šolski projekt: izdelati model naselja. Nekaj hišk, drevesa, malo cest… nič strašnega. Ker je bil prepričan, da sem jaz tista v družini, ki zna ustvarjati, me je prosil za pomoč. Seveda sem rekla ja. V moji glavi je bilo to nekaj, kar rešiva v eni uri.
Že prvi večer sem dojela, kako zelo sem se uštela. Po mizi razmetan karton, lepilo, ravnilo, škarje… jaz pa sedim tam kot arhitekt začetnik, ki mu manjka pol orodja in večina znanja. Hiške so bile postrani, strehe sem rezala trikrat, ker sem zmeraj nekaj zgrešila, nečak pa me je gledal z izrazom, ki je kričal: a je to res tako težko?
Ampak potem je prišlo presenečenje. Ko sva dokončala prvo hiško – popolnoma nesimetrično, a presenetljivo prikupno – me je delo potegnilo vase. V eni uri sva naredila še dve. V dveh urah sem že brskala po spletu za idejami. Naslednje jutro sem se zbudila z dolgim seznamom, kaj morava dodati.
Izdelava maket se je iz obveznosti spremenil v čisto terapijo. Izdelava maket te prisili, da delaš počasi. Da razmišljaš, preden primeš za škarje. Da improviziraš, ko nekaj ne gre po načrtu. In da sprejmeš, da ne bo popolno – kar je pogosto še lepše.
Najlepši trenutek pri izdelava maket je prišel, ko sva vse elemente postavila skupaj. Hiše malo postrani. Cesta nekoliko valovita. Rečica preveč modra, kot iz risanke. Ampak celotna maketa je bila neverjetno srčna.
Ko jo je nesel v šolo, je bil ponosen, kot da sva ustvarila arhitekturni projekt za nagrado. Jaz pa sem se v tistem trenutku zavedla, da me izdelava maket pomirja bolj, kot bi pričakovala.
Izdelava maket je več kot modeli. So spomini. So ustvarjanje brez pritiska. In eden najlepših načinov, kako se človek umiri, ne da bi sploh opazil.…
